Slovar migracijskih pojmov

1. Agencija Evropske unije za azil (EUAA) je bila ustanovljena 19. januarja 2022 z Uredbo (EU) 2021/2302 (uredba o Agenciji Evropske unije za azil). Agencija Evropske unije za azil je nadomestila in nasledila Evropski azilni podporni urad (EASO), ki je bil ustanovljen leta 2010 in je svoje naloge začel opravljati 1. februarja 2011.
2. Agencija deluje kot vir za države članice EU na področju mednarodne zaščite, saj lahko zagotavlja različne oblike praktične, pravne, tehnične, svetovalne in operativne pomoči ter usposabljanje. Cilj dejavnosti agencije je omogočiti zbliževanje pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito v državah članicah EU in uskladiti prakso na področju azila.
3. Agencija med drugim spodbuja, usklajuje in krepi praktično sodelovanje med državami članicami EU glede njihovih azilnih in sprejemnih sistemov; zbira in analizira kvalitativne in kvantitativne podatke o razmerah na področju azila v državah članicah EU ter o izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema (SEAS), vključno s spremljanjem operativne in tehnične uporabe skupnega evropskega azilnega sistema (SEAS); razvija operativne standarde, kazalnike, smernice in najboljše prakse v zvezi z izvajanjem skupnega evropskega azilnega sistema (SEAS); pripravlja skupna poročila o izvornih državah ter pripravlja skupne analize in smernice o izvornih državah; napotuje uradnike za zvezo v države članice EU, ustanavlja in napotuje podporne skupine za azil in rezervne skupine za azil za države članice EU pod pritiskom; pomaga pri premestitvah in preselitvah; podpira države članice EU pri njihovem sodelovanju s tretjimi državami v zadevah, povezanih z zunanjo razsežnostjo sistema SEAS, tudi z napotitvijo uradnikov za zvezo v tretje države (za več informacij glej 2. člen uredbe o Agenciji Evropske unije za azil).
4. Agencija Evropske unije za azil tesno sodeluje z organi za azil in priseljevanje držav članic EU ter z Evropsko komisijo. Vendar agencija ne nadomešča nacionalnih organov za azil ali sprejem, prav tako nima nobenih pristojnosti v zvezi z odločitvami organov za azil držav članic EU o posameznih prošnjah za mednarodno zaščito.
5. Agencija Evropske unije za azil sodeluje z organi, uradi in agencijami Unije, ki izvajajo dejavnosti na področju mednarodne zaščite in sprejema, da bi ustvarila sinergije in preprečila podvajanje prizadevanj, ter z mednarodnimi organizacijami, zlasti z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (UNHCR). Za več informacij glej 4., 37. in 38. člen uredbe o Agenciji Evropske unije za azil.
6. Za več informacij o Agenciji Evropske unije za azil glej spletno mesto Agencije Evropske unije za azil.

1. Agencija Eurojust je zaradi svojega analitičnega in operativnega dela ključni udeleženec v pravosodnem odzivu na tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi v EU.
2. Ker ima vsaka sodelujoča država članica EU nacionalnega člana pri agenciji Eurojust, lahko agencija usklajuje preiskave, ki vzporedno potekajo v več državah, v katerih se novačijo, izkoriščajo in prevažajo ali premeščajo žrtve trgovine z ljudmi. V boju proti trgovini z ljudmi agencija Eurojust med drugim pomaga nacionalnim pravosodnim organom na teh področjih: zbiranje dokazov in izmenjava informacij; oblikovanje skupnih preiskovalnih skupin; hitro izvajanje orodij pravosodnega sodelovanja; identifikacija, lokalizacija, zaščita in blaginja žrtev; usklajevanje s tretjimi državami; izmenjava strokovnega znanja o trgovini z ljudmi.
3. Preiskave, ki jih usklajuje agencija Eurojust, zajemajo kriminalne dejavnosti na vseh glavnih poteh za tihotapljenje migrantov v Evropsko unijo. V primerih redno polno sodelujejo tretje države. Agencija Eurojust je v tretjih državah imenovala kontaktne točke, s katerimi se lahko v posebnih primerih poveže na strateški in operativni ravni. Poleg tega Eurojust udeleženim organom pomaga pri vzpostavljanju povezav z ustreznimi evropskimi in mednarodnimi organizacijami.
4. Agencija Eurojust je za nadaljnjo krepitev boja proti tihotapljenju migrantov aprila 2020 ustanovila tematsko skupino tožilcev in preiskovalnih sodnikov za boj proti tihotapljenju migrantov. Sestavljajo jo tožilci in preiskovalni sodniki iz držav članic EU, specializirani za primere tihotapljenja migrantov, združuje pa vse zadevne udeležence v varnostni in kazenskopravni verigi. Tej pobudi se je pridružil tudi Europolov Evropski center za boj proti tihotapljenju migrantov (EMSC).

1. Ustanovitev Evropskega policijskega urada je bila dogovorjena v Pogodbi o Evropski uniji (PEU), ki je začela veljati novembra 1993. Agencija je začela omejeno delovati 3. januarja 1994 kot Europolova služba za droge (ESD). Konvencija o Europolu je bila podpisana 26. julija 1995, veljati pa je začela oktobra 1998, ko so jo ratificirale vse države članice EU. Europol je v celoti začel delovati 1. julija 1999. Z Lizbonsko pogodbo je Europol prešel v pristojnost Evropske unije, konvencijo pa je leta 2009 nadomestil sklep Sveta. Prvega januarja 2010 je bil preoblikovan v polnopravno agencijo EU.
2. Europol ima sedež v Haagu in deluje kot strokovno središče Evropske unije, ki zagotavlja osrednjo platformo za strokovnjake s področja kazenskega pregona iz držav Evropske unije. Europolove analitične in operativne dejavnosti običajno obsegajo obravnavo kaznivih dejanj, pri katerih sta potrebna mednarodni način delovanja in sodelovanje med več državami v EU in zunaj nje. Odločitev o tem, katerim kaznivim dejanjem je treba dati prednost, sprejme Evropska multidisciplinarna platforma za boj proti kriminalnim grožnjam (EMPACT). Med zdajšnjimi prednostnimi nalogami sta tihotapljenje migrantov in trgovina z ljudmi.
3. Europol nima izvršilnih pooblastil. Europolovi uradniki nimajo pravice izvajati preiskav v državah članicah EU niti nimajo neposrednih pooblastil za prijetje. Podpora policiji in mejnim organom pri usklajevanju operacij za boj proti tihotapljenju je glavni cilj Evropskega centra za boj proti tihotapljenju migrantov (EMSC), ustanovljenega leta 2016. EMSC tesno sodeluje s partnerskimi agencijami EU, ki se ukvarjajo s pravosodnim sodelovanjem (Agencija Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust)) in upravljanjem meja (Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex)).

1. Agencija Evropske unije za temeljne pravice je bila ustanovljena 1. marca 2007. Ustanovljena je bila z Uredbo Sveta (ES) št. 168/2007 (uredba o Agenciji Evropske unije za temeljne pravice) kot nadgradnja Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije (EUMCI).
2. Njene naloge, določene v 4. členu uredbe, vključujejo zbiranje informacij in podatkov, raziskave in analize, svetovanje institucijam EU in državam članicam EU, sodelovanje s civilno družbo in ozaveščanje.
3. Za več informacij glej spletno mesto Agencije za temeljne pravice.

1. Prvi akcijski načrt za vračanje je Evropska komisija sprejela 9. septembra 2015. V ospredju sta bili dve ključni prednostni nalogi: povečati učinkovitost sistema EU za vračanje nezakonitih migrantov ter okrepiti sodelovanje z izvornimi in tranzitnimi državami v zvezi s ponovnim sprejemom.
2. Leta 2017 mu je sledil prenovljeni akcijski načrt. Za dodatne informacije glej: sporočilo Evropske komisije o učinkovitejši politiki vračanja v Evropski uniji – prenovljen akcijski načrt, COM(2017) 200 final

1. Evropska komisija je 7. junija 2016 sprejela akcijski načrt za vključevanje. Čeprav so za vključevanje odgovorne predvsem države članice, EU podpira nacionalne in lokalne politike z usklajevanjem politik, izmenjavo znanja in finančnimi sredstvi.
2. Načrt vključuje ukrepe na vseh področjih, pomembnih za vključevanje: ukrepi pred odhodom in prihodom, vključno z ukrepi za pripravljanje migrantov in lokalnih skupnosti na proces vključevanja; izobraževanje, vključno z ukrepi za spodbujanje učenja jezika, vključevanje otrok migrantov v vzgojo in izobraževanje v zgodnjem otroštvu, usposabljanje učiteljev in državljanska vzgoja; zaposlovanje in poklicno usposabljanje, vključno z ukrepi za spodbujanje zgodnjega vključevanja na trg dela in podjetništvo migrantov; dostop do osnovnih storitev, kot sta stanovanje in zdravstvo; aktivna udeležba in socialna vključenost, vključno z ukrepi za podpiranje izmenjave s sprejemnimi družbami, sodelovanja migrantov v kulturnem življenju in boja proti diskriminaciji.
3. Čeprav se nanaša na vse državljane tretjih držav v EU, vsebuje ukrepe za odpravljanje posebnih težav beguncev.
4. Za več informacij glej spletno mesto o vključevanju Generalnega direktorata za migracije in notranje zadeve.

1. Aktivno državljanstvo je krovni izraz za pridobivanje in uveljavljanje pravic za državljansko in politično udeležbo. Vključuje državljanstvo in prebivališče, članstvo v (političnih) organizacijah, glasovanje na volitvah, kandidiranje za položaj, prostovoljstvo in udeležbo na političnih protestih. Za več informacij glej: Using EU Indicators of Immigrant Integration. Final Report for Directorate-General for Home Affairs, marec 2013.
2. Aktivno državljanstvo je eno od štirih glavnih področij, ki so opredeljena v skupnih osnovnih načelih (2004) in potrjena v Zaragoški izjavi o vključevanju iz aprila 2010 kot ključni dejavniki uspešne politike vključevanja; preostala tri področja so zaposlovanje, izobraževanje in socialna vključenost. Za več informacij glej evropsko spletno mesto o vključevanju.
3. Za aktivno državljanstvo so bili razviti ti osrednji kazalniki: delež priseljencev, ki so pridobili državljanstvo – delež priseljencev z dovoljenjem za stalno ali dolgotrajno prebivanje; delež priseljencev med izvoljenimi predstavniki. Prva dva kazalnika sta bila vključena v Eurostatovo statistiko integracije migrantov. Za dodatne informacije glej spletno stran o razlagi Eurostatove statistike: Eurostat Statistics Explained – Migrant integration statistics – active citizenship.
4. Ker države članice EU nimajo enotnega stališča o kazalnikih na področju aktivnega državljanstva, so razlage politik aktivnega državljanstva na nacionalni ravni različne.

1. Načeloma je razmislek o alternativah pridržanju ustrezen in zakonit le, kadar obstajajo zakoniti razlogi za pridržanje državljanov tretjih držav (za več informacij glej geslo »pridržanje« v tem glosarju). Alternative pridržanju običajno zagotavljajo ugodnejše (manj prisilne) razmere za morebitno pridržano osebo in so lahko tudi stroškovno učinkovitejše.
2. Alternative, od katerih jih je veliko mogoče uporabiti skupaj, se lahko okvirno združijo v te skupine: obveznost izročitve potnega lista ali druge potne listine; omejitve glede prebivališča, ki nalagajo obveznost prebivanja na določenem naslovu ali geografskem območju ter se pogosto uporabijo skupaj z zahtevami po rednem javljanju. Za ta namen določena mesta so lahko odprte ali polodprte ustanove, ki jih upravlja vlada ali nevladne organizacije, ter hoteli, hostli ali zasebna stanovanja. Predpisani režim je lahko različen, vendar morajo biti osebe običajno na določenem kraju ob določenem času, pri čemer je odsotnost dovoljena le z utemeljenim razlogom; izpustitev ob varščini in zagotovitvi jamstva tretjih oseb; nadzor, pri katerem se morajo osebe v rednih presledkih javljati policiji ali organom, pristojnim za priseljevanje, kar je ena pogostejših alternativ pridržanju, ki jih najdemo v nacionalni zakonodaji. Kot dodatna zahteva ob obveznosti prebivanja na določenem kraju se lahko naloži obveznost dnevnega, dvakrat tedenskega, tedenskega ali celo manj pogostega javljanja; namestitev v odprtih ustanovah s podporo pristojnih uradnih oseb, kar je inovativna alternativa pridržanju; prosilci za azil ali osebe v postopku vračanja se nastanijo v odprtih ustanovah in zagotovijo se jim posamezni svetovalci, da jih obveščajo in jim svetujejo o njihovem položaju in možnostih; elektronski nadzor, ki je najvsiljivejša alternativa pridržanju, saj bistveno posega v pravico osebe do zasebnosti, ji omejuje gibanje in lahko negativno vpliva na njeno dostojanstvo. Elektronski nadzor lahko povzroči diskriminacijo zaradi morebitnega povezovanja oseb, ki nosijo elektronsko napravo, s storilci kaznivih dejanj.
3. Sprejemni objekti so lahko alternativa pridržanju le, kadar se mora oseba redno javljati pristojnim organom ali kadar veljajo zahteve glede prebivališča.
4. Za dodatne informacije glej EMN: Use of detention and alternatives to detention in the context of immigration policies, 2014, ter EMN: Pridržanje in alternative pridržanju v postopkih mednarodne zaščite in vračanja, 2021.

Opredelitev vključuje tudi osebo, katere državljanstvo ni ugotovljeno.

1. Aplikacija IRMA je bila uvedena 1. septembra 2017 pod imenom »aplikacija za upravljanje vračanja« in je bila pozneje preimenovana v »aplikacijo za upravljanje nedovoljenih migracij«, okrajšava »IRMA« pa ostaja enaka.
2. Aplikacija za upravljanje nedovoljenih migracij vsebuje informacije o najboljših praksah in smernicah po posameznih tretjih državah, informacije o zakonodaji in programih vračanja ter operativne podatke o operacijah vračanja in statistične podatke.
3. Cilj aplikacije za upravljanje nedovoljenih migracij je vzpostaviti sinergije in omogočiti vzajemno krepitev sodelovanja. Agenciji Frontex omogoča, da prevzame bolj proaktivno vlogo pri načrtovanju skupnih operacij vračanja.

1. »Samopostrežni sistem« pomeni avtomatizirani sistem, ki v celoti ali delno opravlja mejno kontrolo, ki se izvaja za osebo. »Elektronski prehod« pomeni elektronsko upravljano infrastrukturo na točki dejanskega prehoda zunanje meje (1. člen predloga uredbe o spremembi Uredbe (EU) 2016/399 glede uporabe sistema vstopa/izstopa).
2. Veliko schengenskih držav je ABC namestilo na svojih glavnih letališčih in tako izboljšalo učinkovitost pretoka prometa. Osebe, ki potujejo z e-potnim listom, gredo lahko skozi vrata ABC, kjer se potni list prebere. Biometrične lastnosti potnika se primerjajo s podatki v potnem listu, in če se ujemajo, lahko prečka mejo.

1. ASEM je bil vzpostavljen leta 1996 v Bangkoku.
2. Politična področja skupnega interesa vključujejo boj proti terorizmu ali upravljanje migracijskih tokov ter razprave o človekovih pravicah, zaščiti otrok in vplivu globalizacije.
3. Za več informacij glej spletno mesto azijsko-evropskega srečanja.

Dobesedni prevod tega izraza v bolgarščini (beseda ubežište oziroma убежище) se nanaša na posebno vrsto zaščite, ki jo prizna predsednik Republike Bolgarije in se razlikuje od zaščite, priznane na podlagi ženevske konvencije o beguncih in protokola.

1. Balijski proces je bil vzpostavljen z okvirnim sporazumom, predlaganim na regionalni ministrski konferenci o tihotapljenju ljudi, trgovini z ljudmi in povezanem mednarodnem kriminalu na Baliju v Indoneziji februarja 2002.
2. Namen foruma je olajšati razprave in izmenjavo informacij o vprašanjih tihotapljenja ljudi, trgovine z ljudmi in povezanega mednarodnega kriminala ter ustrezne odzive na ta vprašanja.
3. Za več informacij glej spletno mesto balijskega procesa.

Medtem ko so izključitvene klavzule sestavni del opredelitve begunca v Direktivi 2011/95/EU (prenovljena direktiva o pogojih), se ženevska konvencija o beguncih in protokol sklicujeta na izključitvene klavzule v oddelkih D, E in F 1. člena (glej tudi opredelitev »izključitvene klavzule«).

Begunci na krreaju samem svoj strah pred preganjanjem običajno pripišejo bodisi spremembi razmer v izvorni državi (na primer državni udar, sprememba vlade, uvedba ali okrepitev represivnih ali preganjalnih politik ali izbruh oboroženega spopada) bodisi dobronamernim političnim dejavnostim (na primer izražanje političnih stališč) v državi stalnega prebivališča ali zatočišča.

1. Ta izraz se v EU redko uporablja.
2. Izraza ne smemo zamenjevati z begunci, ki se zadržujejo v tranzitnem območju letališča.

Temelj begunske zakonodaje sta ženevska konvencija o beguncih in protokol.

1. Pobudo za budimpeštanski proces je dala Nemčija leta 1991.
2. S tem dialogom proces spodbuja usklajeni način reševanja izzivov nedovoljenih migracij ter podporo za prenos migracijskih konceptov in politik ter njihovo skupno razumevanje.
3. Za več informacij glej spletno mesto budimpeštanskega procesa.

1. CIREFI je začel delo 1. januarja 1995 na podlagi sklepov Sveta z dne 30. novembra 1994.
2. Decembra 2009 se je COREPER zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe odločil odpraviti CIREFI ter njegove naloge prenesti na Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex).